VODARSKI POSEGI UNIČILI SAVINJO
Savinja – vodotok, ki je bil nekoč reka, zdaj pa je njena dolina najboljši primer najslabše urbanizacije obrečnega prostora.

Tik preden se rastlinstvo ponovno olista in zastre pogled na grdobije, je naša ekipa obhodila in preveslala celotno Savinjo – od Logarske doline do njenega sotočja s Savo pri Zidanem Mostu. Kar smo videli, je bilo kljub slabim pričakovanjem prvovrstna klofuta in opomnik.

Čeprav je Savinja v svojem bistvu lepa in zala, se njen tok, ki se rodi pod ostenji Rink in svojo nadzemno pot začne v prelestni Logarski dolini, zaradi svoje hudourniške narave in poniglavih oblastnikov zelo hitro iz reke prelevi v kanal. V preteklosti je Savinja doživela že mnogo (slabo premišljenih) regulacij. Večino prostora so ji z gradnjami dobesedno v njeni strugi in na njenih bivših prodiščih odvzeli že davno pred letom 2023, a kaj ko je popoplavna obnova po letu 2023 razmere še precej poslabšala in hkrati na najbolj okruten ter brezsramen način razgalila odnos slovenske oblasti in naroda do rek.

Od soteske s skalnim osamelcem Igla navzdol namreč popoplavni vodarski posegi postajajo vedno hujši, bolj razkošni in bolj nepremišljeni. Odseki pod Lučami in pod Ljubnim ob Savinji so silno spremenjeni, a še nekako prebavljivi, odsek dolvodno od Mozirja pa ponuja sliko kot iz shem vodarskih učbenikov iz 60-tih let prejšnjega stoletja: popoln trapezasti prerez struge, kjer je naklon popolnoma golih brežin natančno določen, okljuki pa so smrtni greh. Situacija se še poslabša okoli Braslovč, kjer na približno 15 kilometrov dolgem odseku ob strugi skoraj ni več mogoče najti drevesa. Gole kamnite brežine, neskončni kamnometi in struga, ki se je zaradi pretirane regulacije ter odvzema proda dokopala do kamninske podlage, dajejo skrajno zlovešč občutek.

Vsakomur, ki je ob močnih deževjih že kdaj od blizu opazoval odziv združenih voda v strugi, je jasno, da so desetine, če ne stotine milijonov evrov, porabljene za te »ukrepe«, zgolj dobro premišljena investicija naročnikov in izvajalcev v nove ukrepe – ali še huje, v ponovno izgradnjo vasi in celo mest. Dolvodno ležečemu Celju in njegovim prebivalcem se ob naslednji resnejši povodnji žal ne piše dobro.

Da divji svet in narava tistim pri koritu ne pomenita veliko, ni nič posebno novega. Da pa se tako brezbrižno obnašajo tudi do človeških življenj, je kljub vsemu do zdaj videnemu nova stopnja primitivizma in brezčutnosti. Znano je, da vsaka katastrofa na plano zvabi mrhovinarje, a pod aktualno strukturo oblasti je teh pač neobičajno veliko, za povrh pa so zaradi dobre zaslombe iz strani medijev še predrzno korajžni…

Čeprav naj bi bila Slovenija, sodeč po neštetih reklaminih prospektih naše turistične organizacije in njenem sloganu #GreenActiveHealthy zelena ter polna neokrnjenih vodnih biserov, je resnica precej drugačna. Reke večini odločevalcem na sončni strani Alp žal ne pomenijo kaj dosti drugega kot poligon za bogatenje prek gradnje hidroelektrarn in konceptualno popolnoma zastarelih vodarskih posegov za večino prebivalcev pa so le ogromna kanta za smeti in odplake, ki umazanijo prikladno kar sama odnaša drugam. So le najnižja točka krajine, kamor sili vse kar teče in so kot take nebodigatreba, ki ga je nujno kar se le da omejiti, stisniti in izravnati, da čimprej odteče in zavzame kar se le da malo prostora. Savinja pri tem žal ni osamljen primer.

Skoraj neverjetno, a hkrati navdihujoče pa je, da se v vsej tej noriji najde tudi kdo, ki razume delovanje rek in sistema, ni požrešen in si drzne nasprotovati toku moči in denarja. Hvala Ribiška družina Ljubno ob Savinji in Gregor Križnik ter Ekoci Ekološka civilna iniciativa, da vztrajate in dvigate glas za Savinjo in zdravo pamet!