Na ta lep pomladni četrtek, ko v rekah teče snežnica in koledarji kažejo 1. junij ter s tem mednarodni dan Save, mineva točno leto dni od premiere našega dokumentarnega filma Ena za reko: Zgodba Save. V 365 dneh je bil film prikazan na 103 dogodkih v 17 državah in skupno zbral že več kot 10.000 gledalcev ter 11 festivalskih nagrad.
A pomembenjše od gole statistike je dejstvo, da film Savo predstavlja predvsem tistim, ki je še ne poznajo iz kajaka ali ribiških škornjev, in jim tako nudi priložnost za intimen vpogled v njena nedrja. Prav s tem splošni javnosti odpira zanimanje za to zeleno lepotico in hkrati sproža debate o smiselnosti njenega popolnega uničenja s predlaganimi 12 novimi jezovi. Prav to je bil naš namen pred skoraj tremi leti, ko smo se odločili, da izvedemo ta veslaško-snemalni podvig in veseli smo, da je uspel.
Zadnje leto smo s filmom potovali po mnogih krajih v Sloveniji in Evropi. V pogovorih, ki so sledili projekcijam, smo dobivali kup zanimivih, kdaj tudi provokativnih vprašanj, ki so vsem zbranim dala misliti in hkrati pomagala rešiti nejasnosti. Zavedanje o škodljivosti hidroelektrarn za okolje in ljudi postaja vse bolj prisotno, uvid, da novo predlagane savske ne bi rešile ‘energetske krize’ na sončni strani Alp, pač pa le likvidnostne težave nekaterih paradržavnih podjetij, pa je tudi že kar splošno znan.
Za razliko od mnogih mainstream ‘naravovarstveno-političnih’ organizacij, ki slepo sledijo globalnim trendom naravovarstva v kombinaciji z ostalimi prebujenskimi zablodami, ki so na njihove mize plasirani iz svetovnih centrov moči ter ob doslednem upoštevanju njihovih agend omogočajo lepo življenje in medijsko izpostavljenost, se mi zadnja leta raje držimo bolj zase in za reke. Ne protestiramo več kar vse povprek (čeprav bi si trenutna vlada zaslužila največje proteste v zgodovini samostojne države), ne združujemo več moči z vsemi mogočimi kukavičjimi organizacijami, ter se na vse mogoče načine izogibamo prilikam, kjer bi naše aktivnosti katera koli od političnih opcij lahko izrabila za vlečnega konja. V vseh teh letih smo se večkrat grdo opekli in kot kaže je res tudi to, da gre osel na led le trikrat. Zato bomo ostali pri filmu, ki se je izkazal za optimalno kombinacijo tega, kar nam je všeč in tistega, čemur se radi izognemo.
Večina naše specialno majhne ekipe je namreč odrasla na vasi, nima težav s samopodobo in ne čuti potrebe po sledenju trendov ter splošni všečnosti. Zaradi življenja na podeželju in z naravo (ne ob naravi) ter pogostega obšankovskega druženja z ljudmi (od zemlje umazanih) marljivih rok, nam je jasno, da smo ljudje del ekosistema in ne zgolj motnja (v naših krajih največjo biodiverziteto najdemo v območjih, ki so rezultat delovanja ekstenzivnega kmetijstva in ne v popolni divjini), ter da je biti radikalni naravovarstvenik in s tem proti vsemu enostavno otročje. Jasno nam je, da leta 2023 potrebujemo električno energijo. Jasno nam je, da je ob trenutnem (pobezljanem) načinu življenja potrebujemo vedno več. A hkrati nam je jasno, da bo zeleni prehod, če uspe in bo res šlo v smer električnega voznega parka ter velikih sončnih, vetrnih in vodnih elektrarn, zabil zadnji žebelj v krsto narave in suverenosti držav razvitega sveta, kjer živimo. Nismo pripadniki kulta, ki pravi, da je edina rešitev za svet 100% obnovljiva in zelena energija, ki ne proizvaja apokaliptičnih toplogrednih plinov. Za razliko od večine ‘naše sorte’ nismo pobeznelo proti nuklearki, ki proizvaja izjemno količino zanesljive električne energije, ki je kri civilizacije. Hkrati pa trdimo, da smo hidroelekrarn na slovenske reke stlačili že dovolj in da od sončka in vetrčka pač ne bo dovolj kruha za vse, ga bo pa cel kup prav za taiste, ki tistim, ki niso kot mi, polagajo besede v usta.
Naj se to pomlad in poletje zvrsti še čim več projekcij in razgretih debat (če bi radi gostili film na vašem dogodku nam pišite na zgodbasave@balkanriverdefence.org) in naj Sava nudi prijetno osvežitev in kraj za pobeg od ponorelega sveta še naprej.
