
Z menjavo vlade so šle zdrava pamet, strokovnost in slovenska narava, še posebej reke, iz dežja pod kap. Ko je prejšnja vlada zgolj nakazala na rabote, ki jih trenutna aktivno izvaja, so bili vsi v zraku. Mediji so bili polni apokaliptičnih naslovnic, ulice polne od taistih novic jeznih ljudi. Tokrat so mediji tiho, mainstream naravovarstveniki pojejo mantre o zelenem biznisu, pardon, prehodu, ljudje pa ne vedo točno kaj bi si mislili oz. mislijo kar jim predlagajo pri večernih poročilih.
Pa naj, vsaj kar se tiče narave, predvsem rek, zadeve rahlo obelodanimo mi.
Golobovi svobodnjaki so Ministrstvo za okolje in prostor začenši razbili v Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ter Ministrstvo za naravne vire in prostor. Prvega so dali v vodenje enemu glavnih energetikov in krvnikov slovenskih rek mag. Bojanu Kumru, drugega je dobronamerno prevzel župan občine Tolmin Uroš Brežan.
V avgustu so se nepričakovano zgodile hude poplave, ki na neizmerno srečo niso terjale visokega davka v obliki življenj, so pa povzročile ogromno škodo na (katastrofalno umeščeni) infrastrukturi. V izrednih razmerah se je v vsem svojem sijaju pokazala ena največjih vrednot naroda na sončni strani Alp; hitra in učinkovita pomoč sočloveku, ki ni potrebovala intervencij iz strani politike in je premostila siceršnje vsiljene razlike. A čim se je rečno blato posušilo, je že naplavilo novo, človeško. Vsaka huda ura namreč na plano zvabi mrhovinarje, ki, zaslepljeni od silne priložnosti, pozabijo na umetnost prikrivanja.
Popoplavna obnova je hkrati priložnost, da zadeve glede rek v zeleni Sloveniji enkrat za vselej zares preudarno uredimo, in priložnost, da jih še bolj zašuštramo ter ob tem potrošimo enormne vsote davkoplačevalskega denarja. Najbrž je jasno, za katero se je odločila aktualna politika.
Strokovne argumente in predloge so se odločili strokovno odstraniti. Najbolj očiten rezultat tega je bil izsiljeni ‘odstop’ ministra Brežana, katerega napaka je bila ta, da je želel prisluhniti stroki in ne toku denarja oz. gradbincem ter energetikom. “Na eni strani dolgoročne rešitve, ki so strokovno utemeljene in družbeno sprejemljive, na drugi strani hitre, všečne rešitve, pogosto koristne posamičnim interesom, dolgoročno pa družbi in posameznikom prinašajo več škode kot koristi.« so bile zadnje besede zdaj že bivšega ministra. Ministrsko mesto naj bi tako prevzel nekdo, ki bo bolj kompatibilen s premierjevimi pogledi. In glej ga zlomka, ta nekdo je prav hitro postala nihče drug kot Alenka Bratušek, trenutna (neizvoljena) ministrica za infrastrukturo in vsem znana promotorka masovnega betoniranja.
S tem so se slovenski energetsko-gradbeni srenji karte zložile lepše kot v sanjah; capo di banda slovenske energetike Golob je premier, veliki hidro fen Kumer je minister za okolje, podnebje in energijo, glavna zagovornica betona in turbin Alenka Bratušek pa istočasno ministrica za naravne vire in prostor ter ministrica za infrastrukturo. Pravi hat trick za dokončno zabenotniranje vsega, kar v Sloveniji (še) teče!
A tu se zadeva še ne konča; postavitve Bratuškove na Ministrstvo za naravne vire in prostor niso kritizirali niti levi, niti desni politiki ter niti levi, niti desni mediji. Vam morda postaja malce bolj jasno, kje oz. kaj je stična točka ”na smrt sprtih” glavnih fac levega in desnega pola doline Šentflorjanske.
Kdor tega ni sposoben doumeti, ima težave s konceptom pripadnosti in/ali uporabo kognitivnih kapacitet. Če se bo tale garnitura obdržala in izpeljala svoje vedno manj skrite načrte (v popoplavno obnovo stlačiti čim več škarp, kanalov ter novih hidroenergetskih objektov; med njimi tudi že trikrat na sodišču preklican projekt HE Mokrice, interventna sprememba zakonodaje o umeščanju hidroenergetskih projektov – podobno kot je Vizjak tovrstne zadeve tlačil v protikoronske zakonske pakete) je to konec rek in začetek še večjega bogatenja tistih pri koritu.
Morda pa bo novi slogan slovenske turistične organizacije namesto I feel Slovenia kar I feel concrete. Slovenia – Green, Active, Healthy pa lahko postane Slovenia – Škarpe, Beton, Armatura.
Premislite in sami skujte za vas smotrne zaključke. Mi ne bomo (kot leta 2020) vabili na ulice, niti tja ne bomo šli sami, saj je zadeva jasna – sprememba, ki jo lahko prinese ulica je le sprememba znotraj bazena slovenskih politikov, ta pa je zgolj navidezna. Čeprav zadeve niso rožnate, je prav, da vsaj veste, kaj se dogaja za zavesami obljub o boljšem jutri.