
Lanske visoke vode, ki so zaradi neprimerno umeščene infrastrukture in dolgoletnega napačnega upravljanja z vodami povzročile katastrofalne poplave, so sprožile val zakonskih sprememb in novitet, ki trenutno na vodotokih povzročajo pravi divji zahod. Slabo načrtovani posegi, odsotnost medresorskega usklajevanja in celovitega pristopa, uporaba pol stoletja starih in preverjeno neučinkovitih gradbenih praks, ter zavezanost rok naravovarstvenih služb botrujejo k najbrž največjemu sistematičnemu uničevanju rek v Sloveniji doslej.
Na žalost vse omenjeno ne bo prineslo večje poplavne zaščite, prej nasprotno, bo pa porabilo nepredstavljivo velike količine javnega denarja za to, da se uniči kar je Sloveniji in Slovencem v ponos in velik ekonomski doprinos, mnogim ranljivim rastlinskim in živalskim vrstam pa predstavlja dom.
Reke so gos, ki Sloveniji prek turizma in ribištva nosi zlata jajca, a kljub temu se jo odločevalci na vse pretege trudijo čimprej prisvojiti in zadaviti. Medtem, ko ima od njenih zlatih jajc korist večina, bi si ubogo gos vplivneži in koncesionarji radi spekli. Rok Rozman, Balkan River Defence
Predvsem zaradi pomanjkanja javne debate o tej silno pomembni temi, smo se po kopici pozivov ljudi pri iniciativi Balkan River Defence odločili, da pričnemo z akcijo zbiranja fotografij stanja iz terena. Na ta način smo nad početjem države, Direkcije RS za vode in koncesionarjev zaskrbljenim ljudem dali možnost sodelovanja, preostalim pa ponudili vpogled v stanje. V šestih tednih, odkar spletni obrazec obratuje, se je tako zbralo 100 vnosov, ki dobro prikažejo stanje; reke in potoke težka mehanizacija po navodilih odgovornih tlači v kanale, vsepovsod se gradijo kamnometi, na večini vodotokov širom Slovenije se delno ali v celoti odstranjuje obrežna zarast, bagri se v času drsti avtohtonih vrst rib vozijo prav po strugah, rečni okljuki se spreminjajo v ravne kanale, kot kažejo pričevanja domačinov pa se t.i. “urejanja” vodotokov izvajajo tudi tam, kjer ne bi bilo potrebno in niso bili prizadeti iz strani poplav.
Takšen zastarel in pavšalen pristop, brez predhodnih podrobnih načrtovanj in posvetovanj s strokovnjaki je zgrešen iz več vidikov.
Doc. dr. Igor Zelnik z Biotehniške fakultete, s Katedre za Ekologijo in varstvo okolja:
Kanaliziranje strug vodotokov v preteklosti je privedlo do hitrejšega odtekanja vode in s tem do večjih pretokov (B) ter višjih vodostajev. Ustvarili smo razmere, v katerih enaka količina vode odteče v mnogo krajšem času, kot bi po meandrirajoči strugi (A). Te spremembe pa so vzrok za poplavljanje ob izredno velikih količinah padavin, ko kanalizirane struge ne morejo sprejeti tolikšnih količin vode.
Ker so številni ‘strokovnjaki’ in javnost dojemali, da kanaliziran vodotok in poglobljena struga pomenita, da so sedaj območja ob taki reki poplavno varna, so ta nekdanja razlivna območja pozidali s številnimi objekti, kar je privedlo do katastrofalne škode.
Izravnava struge namesto rečnih zavojev:
i) zaradi večjega naklona vodotoka, je hitrost toka in s tem pretok potencialno večji,
ii) zabetonirani ali s skalami tlakovani bregovi onemogočajo tok vode iz glavne struge v lateralni smeri pod in nad površino tal, kjer bi imela voda na voljo prostor za razlivanje in počasno odtekanje po rečni dolini navzdol.
iii) struga je dejansko krajša, zaradi česar sprejme manjši volumen vode
Odstranjevanje obrežne vegetacije:
Večanje izpostavljenosti bregov erozijskim procesom in odnašanju materiala, ki se potem dolvodno nakopiči v strugi in tam zmanjšuje pretočnost, kar lahko privede do poplavljanja.
Krčenje razlivnih površin:
V nekaterih primerih je gradnja na poplavnih območjih, kjer je investitor istočasno izvedel tudi protipoplavne ukrepe (nasipe, zidove) za zaščito izključno njegovih nepremičnin, povečala ogroženost drugih objektov, ki so se nahajali dolvodno od dotičnih, saj je površina, ki bi jo potencialno lahko zalil poplavni val in s tem izgubil na svoji intenzivnosti, tako ni bila več na voljo.
Problem celostnega upravljanja z vodami lahko rešujemo le na nivoju celotnega porečja. Razdrobljenost na manjše občine, ki sledijo zgolj svojim lokalnim interesom, je v tem primeru lahko ovira.
Poplave se seveda niso zgodile prvič, niti niso ujma, s katero bi se srečevali zgolj v Sloveniji. V tujini se pri urejanju vodotokov poslužujejo drugačnih, sonaravnih praks. Seveda je res, da je vsak potok ali vsaka reka svojevrsten primer, ki terja prilagojeno obravnavo, a gledano na dolgi rok so sonaravni načini urejanja vodotokov cenejši in bolj učinkoviti.
Dr. Polona Pengal, univ. dipl. Biol., Revivo:
Poplave so naraven in ključen proces rečnih ekosistemov. Dogajajo se odkar obstajajo reke in se bodo še naprej, tudi ko nas več ne bo. Ne moremo jih preprečiti, lahko pa se jim prilagodimo, tako da damo rekam več prostora. Da se ne naselimo v njihove struge in na poplavne ravnice. Tako da obnavljamo s pametjo. Da ne obnavljamo nasipov in škarp po vsej sili natanko tako, kot so bili pred poplavami, temveč se iz vsakokratne izkušnje učimo in obnovo izvajamo skladno z razmerami in procesi, ki so jih poplave razkrile. Če je reka že drugič odnesla isti nasip, bi se morali morda umakniti in ji ta del prostora prepustiti. Če se je podrl most, bi morda naslednjega naredili brez temeljev v strugi. Oboji bi bili na boljšem. Tako da odstranimo obrežna zavarovanja, škarpe in kamnomete. Reke bodo same ponovno vzpostavile okljuke, ki bodo znižali poplavne viške in zmanjšale njihovo moč. Tako da odstranimo jezove, pragove in ostale rečne ovire – velika večina z dvigom gladine dejansko poslabšuje poplavno varnost gorvodno. Vse te in še mnoge druge pristope obnavljanja rečnih ekosistemov v tujini izvajajo že desetletja in budno spremljajo učinke teh ukrepov obnove. Zato vemo, da delujejo. Imajo nešteto pozitivnih učinkov – izboljšajo poplavno varnost, zvišajo biotsko pestrost, izboljšujejo mikroklimo, pospešujejo polnjenje podtalnice, so precej cenejši,…
Rešitve torej obstajajo in niso odkrivanje tople vode. Če obstajajo primeri dobrih praks in je tak način urejanja cenejši ter hkrati zagotavlja boljšo protipoplavno varnost in celo ohranja vodne in obvodne ekosisteme, se poraja vprašanje zakaj se temu tako odločno upiramo v Sloveniji.
Dr. Peter Frantar, predsednik Komisije za hidrogeografijo Zveze geografov Slovenije:
Pregled starejših raziskav kaže, da so poplave lani večinoma poplavile prav območja, ki so že bila opredeljena kot poplavna. Pri upravljanju prostora žal premalo upoštevamo naravne geografske značilnosti pokrajine, ki nam preko geomorfoloških značilnosti sporoča tudi kako je nastala. In tako nas ob zaupanju v “izračunano, tehnično varnost” na poplavni ravnici vedno znova presenetijo poplave.
Vzrok lanskih poplav po intenzivnosti lahko delno pripišemo podnebnim spremembam, delno pa tudi neustreznemu antropocentričnemu odnosu do sobivanja z vodo, rekami, ko poseljujemo prav bližine rek. In za reševanje takih mikrolokacij smo potem reke pre-regulirali, spreminjali struge v korita in posredno spremenili tudi hidrološke procese tako gorvodno kot dolvodno. Voda v urejenem betonskem koritu tako ni več reka temveč zgolj odvodni jarek s samo eno primarno funkcijo – odvodnjo.
Rekam je tako potrebno omogočiti vzdolžni in prečni kontinuum, in danes že obstajajo hidromorfološko ustreznejše rešitve, ki pomagajo blažiti tako suše kot poplave z ohranjanjem naravnega rečnega kontinuuma. Preiti moramo k sobivanju z vodo. Z namenom izobraževanja javnosti, da vsi povsod živimo v porečju, nameščamo tudi oznake visoke vode na lokacijah, ki so jih v preteklosti prizadele visoke vode. Z njimi želimo osveščati, da voda občasno zahteva zase nazaj svoj poplavni prostor, ki pa ga bo zaradi izjemnejših dogodkov ob podnebnih spremembah predvidoma zahtevala pogosteje.
Trajnostnejša in dolgoročnejša rešitev so interdisciplinarni pristopi upravljanja porečij in zavedanje, da moramo z vodo začeti sobivati. Rešitve s sivo tehnologijo so praviloma hitrejše, manj naporne in vidnejše (“res se nekaj dela”) žal pa tudi kratkoročne in na dolgi rok nedvomno dražje.
Naš poziv k zaustavitvi te nepremišljene in pregrešno drage norije ne izvira iz kaprice, da je za ceno varnosti ljudi potrebno ohranjati redke in ranljive vrste in podvrste, za katere večina še nikdar ni slišala, niti jim zanje ni pretirano mar. Ker za razliko od mnogih velikih mainstream naravo- in okolje- varstvenih organizacij nismo popolnoma odtujeni od realnosti ter se zavedamo pomembnosti delujočega gospodarstva, spodobnih cestnih povezav, funkcionalnega kmetijstva in konec koncev varnosti ljudi ter smotrne porabe javnih sredstev, menimo, da bi bilo po nepotrebnem uničiti reke, ki so veliko naravno bogastvo Slovenije, tudi iz ekonomskega vidika po domače povedano trapasto. Ohranjeni vodotoki državi in državljanom namreč poleg ponosa in krajev za odklop od ponorelega sveta prinašajo mnogotere pozitivne ekonomske učinke, na katere se tako rado pozablja.
Kar 75% slovenskih kampov je namreč situiranih tik ob rekah. Ljudje se za dopustovanje v njih najbrž ne odločijo zato, ker bi bile reke tam betonski kanali brez rib in živeža, pač pa jih vanje privablja pestrost ohranjenega rečnega ekosistema. Prav tako ribolov na slovenskih celinskih vodah predstavlja zelo pomembno dejavnost; Ribiška zveza Slovenije ima pod svojim okriljem 64 Ribiških družin, ki skupno štejejo 11.757 članov, skupaj z rekreativnimi oz. neregistriranimi ribiči pa je v Sloveniji skupno vsaj 20.000 aktivnih ribičev. Če k temu prištejemo še mnoge ribiče turiste, ki so po podatkih raziskave, ki jo je leta 2021 v Posočju izvedel in sofinanciral Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo, z 274 EUR porabljenega denarja na dan najboljši tip turista v Sloveniji (povprečen turist po podatkih Statističnega urada RS v gorskih občinah porabi 135 EUR), potem lahko rečemo, da bi bilo iz strani države financirano uničenje lastnega vira prihodkov pač nepotreben avtogol.
“Upravičeno se bojimo, da bodo popoplavni ukrepi za ribje habitate in ribji živelj povzročili več škode kot so jih same poplave. Če bomo namesto sonaravnih rešitev še vedno betonirali, regulirali, oblagali brežine s kamni in struge ravnali potem v takšnih razmerah ribe ne bodo imele pogojev za nadaljnje bivanje in drst. Zaradi varovanja ljudi in premoženja bomo izgubili reke in življenje v njih, namesto da bi obvarovali oboje – ljudi in ribji živelj “, Dr. Miroslav Žaberl – predsednik Ribiške zveze Slovenije.
Za povrh je takšno ravnanje z vodotoki v direktnem navzkrižju s smernicami EU, h katerim smo kot država članica zavezani. Vodna direktiva namreč od držav članic EU zahteva, da do leta 2030 renaturirajo vsaj 25.000 km rek. Bomo najprej uničili kar nam je še ostalo in potem plačali kazen za to, čez leta pa ponovno kupe denarja namenili renaturacijam?