Uničevanje rek na sončni strani Alp zgolj zaradi dobrega biznisa oz. kako to norijo končati, Sava poznana tisočero ljudem, prvo sodelovanje z imenitnimi glasbeniki in prva knjiga o Soči med njenim izvirom in morjem. Ob koncu leta je čas za inventuro. Naša gre takole:
Tudi v letu 2024 smo glavnino pozornosti namenjali slovenskim rekam, saj imajo te na grbi toliko težav, da nam soočanje z njimi vzame čas, ki smo ga sicer namenjali tudi pomoči prelepim rekam južneje od nas.
Ker je razumevanje pomembnosti in predvsem delovanja rek med splošno javnostjo še vedno močno podhranjeno, smo veliko časa namenili izdelavi in distribuciji filmov ter vsebin, ki skušajo na vsem doumljiv način prikazati reke in naš neizogiben odnos z njimi. Takoj v začetku leta smo navdušeni sprejeli novico, da je bil naš kratki film Rods, Rolls & Reality on the Soča sprejet v program največjega muharskega festivala na svetu – Fly Fishing Film Festival (F3T). Izdelek, ki je hkrati komedija, izobraževalni ter naravovarstveni film je s festivalom v okviru več kot 300 dogodkov potoval širom Severne Amerike in Evrope, ter širil sporočilnost o tem, da smo ljudje pač del narave in jo ohranjeno preprosto potrebujemo – ne zaradi neke naravovarstvene kaprice, pač pa zaradi preživetja.
Kmalu zatem je televizijsko premiero ugledal naš zadnji celovečerni film. Ena za reko – Zgodba Save je bila predvajana na TVS 1 in zabeležila zavidljivo gledanost. Na ta način so tudi ljudje, ki nimajo možnosti, časa ali volje, da bi sami preveslali vseh 251 km slovenske Save spoznali njene bolj ali manj skrite kotičke in imajo zdaj vsaj malce več uvida v to, kaj je na mizi ob še vedno aktualnemu predlogu za 12 novih srednjesavskih hidroelektrarn. Skupno je film o Savi tako ‘v živo’ videlo več kot 11.000 ljudi na 120 dogodkih, 35.000 Slovenk in Slovencev ga je videlo prek TV sprejemnikov, nagrajen pa je bil na 13 mednarodnih filmskih festivalih.
Ker je promocija hidroenergije postajala vedno bolj vsiljiva, agresivna in polna nebuloz, smo se odločili lansirati video parodijo na to temo. Ta je v borih 5 minutah kislo-sladkih skečev HENS – Hidroelektrarne na naši Savi prikazala kako se stvarem zares streže.
Zgodnja pomlad je prinsela boleč uvid. Neolistanost obrežne vegetacije, kjer je sploh obstala, je razgalila početje državnih inštitucij in z njimi direktno povezanih zasebnih podjetij, ki ‘bdijo’ nad rekami. Vsi smo vedeli, da bo lanskim visokim vodam sledila obnova, težko pa si je bilo predstavljati, da bo sicer potrebna popoplavna obnova zgolj prizorišče za glomazen biznis, kateremu je večanje poplavne varnosti ali upoštevanje osnovnih določil sonaravnih ukrepov španska vas. Ob obilici denarja iz državnega in evropskega proračuna se je tako pričelo največje sistematično in nepotrebno uničevanje rek v zgodovini naše samostojne države. Vlada je s svojimi ministrstvi in direkcijami gazila preko zakonodaje, zdrave pameti in zdravega okusa. Bregovi rek in potokov širom celotne Slovenije so silno hitro in učinkovito postajali goli, izravnani in zaliti v beton ter kamnomete. Opozarjanja hidrologov, ekologov, ihtiologov, geologov in limnologov so naletela na gluha ušesa, saj so tisti, ki so delili denar, poslušali le tiste, ki so denar dobili v zameno za skrajno nepremišljene posege. Vse večje naravovarstvene nevladne organizacije so nemo opazovale in si niso drznile dregniti v osje gnezdo, saj bi to prineslo kak boleč pik, vsekakor pa izgubo vladnega financiranja, česar si seveda niso hotele privoščiti. Navkljub vsemu mi nismo zmogli ostati tiho, saj smo vsakodnevno opazovali izmaličenje vodotokov, davkoplačevalskega denarja in varnosti ljudi. Odzvali smo se z izdelavo zbirnika posegov v vodotoke in k sreči naleteli na dober odziv. V zgolj nekaj tednih nam je uspelo pridobiti konkretne podatke (fotografije, natančne lokacije, opise izvajanih del ipd.) o spornih posegih preko celotne Slovenije, to pa je pritegnilo pozornost medijev in posredno tudi vlade ter prisotjnih ministrstev. Kar od enkrat jim je nekdo namreč pričel gledati prek ovratnika, to pa jim seveda ni bilo všeč in je terjalo odziv. Nedolgo zatem se je pristojni minister v Državnem zboru pojavil s seznamom naših vnosov, se posul s pepelom in priznal napačno ravnanje ter obljubil, da bo v prihodnje drugače.
Obljube seveda ni držal; prek celotnega leta se je nadaljevala skrajno nepremišljena, pregrešno draga in neučinkovita obnova, ki so ji prve zmerno visoke vode nadele negativno oceno, kar je odprlo oči tudi vse večjemu številu ljudi, ki so dotlej zagovarjali že davno preživele tehnike poseganja v prostor rek. Pritisk javnost se je torej večal, a niti slučajno še ni dosegel pritiska iz strani izvajalcev, zato je bilo potrebno reagirati resneje. Večino jeseni smo tako preživeli v snovanju dobro argumentirane in z dokazi podprte prijave evropski komisiji, ki jo je le-ta prejela kmalu po nastopu funkcije. Zanimivo bo opazovati, kaj se bo zgodilo v prihodnjih mesecih, upamo pa, da bo končno nekdo zaustavil konje, ki brezglavo drvijo proti prepadu.
Da pa se nam ob vseh norijah ni zmešalo, smo se lotevali tudi bolj konstruktivnih in predvsem kreativnih projektov. Eden takih je bil vsekakor snemanje nastopa izjemne glasbene skupine Bakalina Velika iz Čadrga, ki je za Sočo ob Soči združila moči z orkestrom Etno histeria world orchestra in odigrala pesem, ki tako lepo pritiče smaragdni lepotici. V znak našega prihodnjega sodelovanja pri snovanju celovečerca o Soči smo za videospot pesmi Suoča tako z navdušenjem prispevali posnetke nastopa in izjemne narave. Vabljeni, da pesmi prisluhnete z ušesi in očmi.
Prav celo leto pa smo delali tudi na materializiranju dolgo zoreče ideje – izdelavi veslaškega vodnika za celotno reko Sočo. Glavni vzgib zanj je bilo zavedanje dejstva, da Soča v njenem kratkem zgornjem toku postaja preobremenjena, hkrati pa opažanje, da vedno več njenih obiskovalcev ni veščih enostavnih nenapisanih pravil obnašanja, ki bodo omogočila, da bomo to prelepo dejavnost lahko počeli tudi v prihodnosti. Tako smo se torej že pozimi lotili mapiranja vseh 138 km Soče in trasiranja petnajstih etap, ki bodo uporabnikom vodnika omogočile, da to izjemno reko spoznajo v celoti, ne le v njenem z ličili najbolj okitenem sijaju. Ob prvem oknu dokaj dobrega vremena smo v mladem maju in bogatih, s talečim se snegom okrepljenih vodostajih, prepešačili in preveslali razdaljo med izvirom in izlivom. Ista ekipa kot na spustu po celotni slovenski Savi je tokrat dobila priliko temeljito spoznati Sočo. Celoten spust sta dokumentirala naš fotograf Rožle Bregar in snemalec Matic Oblak, čim pa smo zaveslali v slano vodo, se je pričel naporen proces snovanja knjige, ki nas je iz kajakov potegnil pred monitorje. Po mnogih premaganih izzivih smo knjigo, ki je na 216 straneh hibrid med monografijo in veslaškim vodnikom, ravno še pravočasno oddali v tisk in to kar v treh jezikovnih različicah; slovenščini, italijanščini in angleščini. Prav pred kratkim smo jo premierno predstavili na BOFF-u v Bovcu, kjer je začela svojo pot med ljudi. V prihodnjih tednih in mesecih bodo sledile še mnoge predstavitve knjige, vabljeni, da se udeležite katere izmed njih, ali pa se o čisto sveži knjigi pozanimajte tule: www. balkanriverdefence.org/soca-isonzo.
Situacija je torej vse prej kot rožnata, a dokler nam bodo zdrava pamet in ohranjene reke dajale radost, kruh, mir in srečo, bomo vztrajali in se trudili, da ne uničijo vseh, prav do zadnje. Vabljeni, da nam pri tem na tak ali drugačen način pomagate.
Naj v letu 2025 reke še vedno tečejo navzdol in s tem navdušijo ali pa prestrašijo koga, ki je njihove usode krojač.
Hvala vsem, ki ste v iztekajočem letu našim akcijam in delovanju namenili podporo, pa srečno!
